Dravograjski most

Dravograd odlikuje pomembna zemljepisna lega na stičišču Dravske, Mislinjske in Mežiške doline, zaradi česar je bil v preteklosti vedno vozlišče raznovrstnih prometnih smeri: rečnih, cestnih in od leta 1863 železniških. Območje Dravograda je postalo zanimivo v drugi polovici 12. stoletja, po ponovni oživitvi trgovine. To je ugotovil tudi Ortolf Trušenjski, ki je verjetno že pred prvo omembo kraja (leta 1161 se omenja kot Traberch) na hribu pričel graditi grad, v naslednjih letih pa tudi lastniško cerkev in lesena mostova preko Drave in Meže. S tem je nastalo cestno križišče, ki je vplivalo na nadaljnji razvoj kraja. Ta se je leta 1185 omenjal kot trg z dvema dvorcema, mostom, brodom in mitnico.

Promet je bil za Dravograd ključnega pomena. Med leti 1180 in 1192 sta se večkrat omenjala most preko Drave in mitnica, saj so bili šentpavelski podložniki oproščeni plačila mostnine in mitnine. Ta podatek dokazuje, da so vsaj trgovci in različni prevozniki ob prehodu mostu morali plačati mostnino, čeprav ni znan podatek koliko je znašala. Prvotni most je bil zgrajen nad izlivom reke Meže v Dravo. Ena cesta je tako vodila v Črneče in Libeliče ter v Mežiško dolino, druga, proti Trbonjam in v Mislinjsko dolino, je nato potekala še prek mostu čez reko Mežo.

Po znanih podatkih je čez dravski most potekal gost promet. Na Vidov tržni dan, ki ga je deželni knez leta 1457 obogatil s privilegiji letnega sejma, so pobirali dvojno brodnino in mostnino. Ker je narasla Drava most večkrat odnesla ali toliko poškodovala, da je bil začasno neprevozen, je bilo v njegovi neposredni bližini zgrajeno brodišče. Tam sta se naselila dva brodnika, pa tudi 12 kočarjev, ki so brodnikoma priskočili na pomoč ob večjem vodostaju ali pri težjem tovoru. Brod, ki je pred letom 1770 nadomestil odplavljen most, je obratoval vse do konca 19. stoletja. Da je reka Drava resnično pogosto odnesla ali poškodovala most, dokazujejo tudi najstarejše upodobitve Dravograda iz 17. in 18. stoletja, kjer je upodobljen le brod ne pa tudi most.

Trdnejši in trajen most so Dravograjčani dobili leta 1839, ko je izgradnjo novega lesenega mostu financiral grof Kometter. Most je slavnostno blagoslovil in odprl Anton Martin Slomšek, ki je bil takrat župnik v Vuzenici.
Kljub temu je ob visokih vodah, lesen most običajno poškodovalo ali odneslo, a so ga zaradi pomembnosti vedno obnovili.

Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 so branilci Dravograda minirali oba mostova čez Dravo, tako železniškega kot cestnega. Nemci so oba obnovili. Po drugi svetovni vojni so lesen cestni most dogradili. Leta 1952 so lesene stebre zabetonirali s armiranobetonskimi temeljnimi čolni ter stebri. Čez stebre so izdelali novo jekleno konstrukcijo, ki so jo sem pripeljali z drugih mostov. Voziščna površina je bila izdelana iz lesa: prečnih tramov in plohov. Te so v času uporabe menjavali in vozišče nato asfaltirali. Most je imel tudi pešpot. Takšen je dočakal leto 1972, ko je bil ob njem dograjen modernejši cestni most. Ker prvotni most ni bil vzdrževan je bil zaprt in opuščen. Začel je propadati in kot tak kraju ni bil v ponos. Sledilo je nekaj poizkusov njegove oživitve.

V letu 2010 je na pobudo Občine Dravograd projektantsko podjetje MPI Milan PRŠA s.p. pripravilo idejno zasnovo obnove starega dravskega mostu. Sledila je izdelava projekta in vrednotenje investicije, s katero bi nekdaj cestni most bregova Drave povezal s kolesarsko stezo in peš potjo. Želja Dravograjčanov po oživitvi mostu se je v letu 2014 uresničila. Poleg Občine Dravograd sta obnovo mostu sofinancirala še Republika Slovenija in Evropski sklad za regionalni razvoj.

V začetku leta 2014 je bil na javnem razpisu izbran izvajalec obnovitvenih del, podjetje Vertikala-X d.o.o. in obnova se je pričela oktobra istega leta. Vključevala je sanacijo betonskih stebrov in obrežnih opornikov, zaščito jeklene nosilne konstrukcije pred korozijo, izdelavo nove voziščne konstrukcije iz armirano betonske plošče z asfaltno vozno površino. Na mostu je bila nameščena lesena ograja, ki simbolno posnema prvotno. Varnost uporabnikom dodatno zagotavljajo nerjavni paneli ter ekološka in samooskrbna razsvetljava. V ta namen so na desnem bregu Drave postavljeni sončni sprejemniki. Sanacija mostu se je zaključila septembra 2015.

Most je dolg 139,6 metrov, ima devet polj v razponu od 10,8 do 16,8 metrov na osmih vmesnih podpornih stebrih in dveh obrežnih opornikih. Stebri so visoki 5,0 metrov nad vodno gladino. Širina vozišča je 5,0 metrov: ob straneh sta pešpoti, med njima poteka dvosmerna kolesarska pot. Za prijetno druženje in počitek so na obeh bregovih nameščene mize s klopmi. Na desnem bregu Drave se nahajajo interaktivna informacijska točka z zaslonom na dotik in brezžičnim spletnim dostopom, pitnik ter kot zanimivost še prvi transformator iz leta 1903.

Zahvaljujoč času in trudu, ki so ga prispevali Miran Breg, Mira Časar, Aleksandra Gradišnik, Janja Hanjže, Vida Jaušovec, Marjan Kos, Jure Ladra, Vlado Mrzel, Milan Prša in drugi podporniki zbiranja podatkov, je informacijska točka skupaj s spletno stranjo Občine Dravograd obogatena z informacijami o zgodovini in življenjskem utripu Dravograda. Delček barvitega mozaika naravnih in kulturnih znamenitosti kraja odslej gradi obnovljen stari most čez Dravo.

Brez preteklosti ni prihodnosti.

Naj nas most druži in povezuje.